V zaključnem poglavju Biti in dogodka Badiou (ponovno) vpelje svojo kritiko teorije subjekta, kakršno sam pripisuje Lacanu. Kritika se tu odvija na filozofskem terenu, kjer črpa tudi Lacan. Če ponovimo Badioujev abstrakten opis, točka...
moreV zaključnem poglavju Biti in dogodka Badiou (ponovno) vpelje svojo kritiko teorije subjekta, kakršno sam pripisuje Lacanu. Kritika se tu odvija na filozofskem terenu, kjer črpa tudi Lacan. Če ponovimo Badioujev abstrakten opis, točka razhajanja je lokalizacija praznine: bodisi bit – bodisi subjekt. Eden ključnih nasledkov Badioujeve teorije je, kot povzame sam, redkost subjektov, kolikor je subjekt vedno dogodkoven in torej odvisen od določene kontingence. Nobenega jamstva ni, da je neki subjekt. In ravno te samoumevnosti naj bi se držal Lacan: s svojo predpostavko, da so »vselej-že subjekti«, ta ostaja znotraj kartezijanske epohe 1. Oziroma: ravno izpraznjenost subjekta te epohe, s katero psihoanalizo res poveže Lacan, omogoča prešitje subjekta znotraj »v celoti prenosljive forme znanosti« (ibid,. str 432): »Kar Lacan še dolguje Descartesu, in to je dolg, katerega račun je treba zapreti, je ideja, da so vselej bili neki subjekti.« (ibid., str. 434). Od tu bi bilo mogoče takoj potegniti neko alternativo: bodisi z razlogi podpremo Badioujevo oceno in ponovimo, v čem je Lacanovo kartezijanstvo, ki ga je seveda treba zavreči. Ali pa bi, kot vestni lakanovci, pokazali, kako se Lacan v resnici uspe izogniti nekakšni slamnati 'pasti kartezijanstva' in je v resnici Badiou tisti, ki njene epohe ni uspel zapustiti. Naša ambicija ne bo prevelika, če se skuša izogniti tako postavljeni izbiri. Ob tem prepoznavamo Badioujev lastni filozofski 'racionalizem' kot vsekakor filozofijo, ki v nekaterih točkah ostaja zvesta Descartesu – a tudi zavite poti lacanovske teorije subjekta iz zgoraj ključnega obdobja, ki nemara ni nujno tako enoznačna, kot jo bere Badiou. Zato bi radi najprej obnovili določene tekste psihoanalize in tekst Descartesovih Meditacij ter poudarili nekatere njune skupne točke. In morda – morda se bo neka možnost delitve v dvoje pokazala ne toliko v prekinitvi z epoho, ki bi naj ji še pripadal Lacan, pač pa v nekaterih dvoumnostih razvpitega 'kartezijanskega subjekta'. A poglejmo si najprej pogoje Lacanove izenačitve in razmika dveh subjektov; 'karezijanski subjekt' kot pogoj psihoanalize in psihoanaliza kot nekakšna 'notranja' prekinitev s prav tem, kolikor ga uspe premestiti na neka nova tla. Najbolj skopo, eksaktno in neposredno najdemo osnovno Lacanovo tezo glede subjekta, Freudovega in Descartesovega, zapisano v Milnerjevi »enačbi subjektov« (Milner 2005, str. 37—45): »Je neki subjekt, ki je različen od vsake oblike empirične individualnosti.« (str. 37) »Moderna znanost, kolikor je znanost in kolikor je moderna, določa način konstitucije subjekta. [Torej:] Subjekt znanosti je zgolj ime subjekta, kolikor po hipotezi moderna znanost določa njegov način konstitucije« (str. 38) 1 Temu je posvečeno zadnje poglavje Biti in dogodka, Badiou 2005 , str. 431—435
